Kronika 2013

JANUAR

6. januar
Božični koncert skupine v župnijski cerkvi v Šmarju-Sap. Naši gostje so bili Moški pevski zbor iz Polšnika ter Mešani pevski zbor iz Horjula. Nepozaben dogodek. Res smo se izkazale. Cerkev smo napolnile skoraj do zadnje klopi, vabilu na koncert se je odzval tudi župan občine dr. Peter Verlič in direktor občinske uprave Dušan Hočevar. Pevce je gostil naš Jože Vahčič, za kar smo mu neizmerno hvaležne. Prav je, da se zapiše, da so na koncert prišli vsi naši prijatelji, ki nas spremljajo na naši poti že od samega začetka, manjkal ni niti Ljuben Dimkaroski, z Majdo in Metodo.

26. januar
Intenzivne vaje, praznovanje 4. rojstnega dne. Vidka je prinesla torto, me pa smo se fotografirale v vseh mogočih pozah. Bilo je prekrasno, me pa razigrane, res kot prave 4-letnice. In po vajah pa na bowling v Ljubljano, da proslavimo rojstni dan tako kot se spodobi.

FEBRUAR

8. februar
Na povabilo Univerze za tretje življenjsko obdobje smo bile tudi letos povabljene na sodelovanje v kulturnem programu v idilični cerkvici na Kopanju. Bilo je čudovito, bogat kulturni program so pripravili in cerkvica je bila skoraj premajhna za vse obiskovalce. Za Brinke pa je bil to majhen trening pred revijo, ki nas še čaka v tem mesecu. Zapele smo res lepo, ko bi le bilo tako tudi na reviji.

14. februar
Končno revija v avli OŠ Louis Adamič na Tovarniški ulici v Grosupljem. Bile smo prve nastopajoče, česar smo se razveselile, vendar pa ne vem zakaj nismo zapele tako kot na Kopanju in tako kot znamo. Tokrat smo bile res izvrstno pripravljene, vendar pa smo bile po nastopu  kar malo razočarane. Poklapano smo obkolile našo Tino in čakale na njeno mnenje. Seveda nas je potolažila, kot nas vedno, vendar pa smo morale dobiti še mnenje Ambroža Čopija, ki je že drugo leto zapored ocenjeval nastope prijavljenih zborov. No, jasno nam je bilo, da me gotovo ne bomo med tistimi, ki se bodo višje uvrstili, čeprav, čisto iskreno rečeno, bi bile tega priznanja zelo vesele, pa tudi izredno veliko truda smo vložile v priprave na revijo. Predstavile smo se s pesmimi:  Sonce ljubo, Hebe daine Augen Auf ter Pojdem na ravno polje. Izvrsten izbor je pripravila Tina za nas, ampak tako pač je, trudile se bomo še naprej, saj je pred nami veliko nastopov in tudi četrti letni koncert. Kar glavo pokonci, Brinke.

27. februar
Ena Brinka manj v skupini. Katarina Stupica, krasna punca, se je odločila, da bo zapustila našo skupino. Nič je ni moglo prepričati, da bi ostala. Vsem nam je bilo žal, da se je tako odločila. Vrača pa se naša Teja. Mala Zala je dovolila, da njena mamica s svojo energijo ponovno okrepi drugi sopran.

 MAREC

10. marec
Odzvale smo se povabilu našega sponzorja Sama Kende, tudi predsednika Društva upokojencev Šentvid pri Stični in pripravile „krajšo pevsko zakusko“ na njihovem letnem zboru članov v tamkajšnji osnovni šoli. Bile smo sproščene in predstavile smo se jim z: Eto plitem, Dva Bracanina, Brala Jana kapini, Iz zemlje gre trsek, Barbara Ann. Lepo so nas sprejeli in pogostili, naš sponzor nas je na odhodu še nagradil s svojimi proizvodi iz brinja, ki nam bo še kako prav prišli na naših gostovanjih. Brinke in brinjevec sta tesno povezana.

 APRIL

13. april
Intenzivne vaje. Res zelo intenzivne. Kot je bilo že zapisano, pripravljamo se na letni koncert in v mesecu maju gostujemo na Reki. Na začetku je obvezno na programu telovadba, ki ji sledi blagodejna masaža, ki je vedno prekratka, potem pa s kratkimi premori vadimo in vadimo, ves ljubi dan. Ampak uživamo. Rade smo skupaj in premori, ki jih sproži val smeha, so včasih kar moteči za našo Tino.

26. april
Še pomnimo – prireditev, ki jo vsako leto pripravi Združenje borcev za vrednote NOB Grosuplje v počastitev ustanovitve OF. Brinke smo kot prve zapele Zdravljico, potem pa  Pozdravno pesem, Jutri gremo v napad, Našo vojsko ter čisto zadnjo točko na prireditvi Sonce ljubo. Jolanda, predsednica zbora se je tudi tokrat izkazala, pri sponzorju Vinski kleti Trost v Grosuplju je dobila nekaj vina, pripravila je narezke, povabile smo goste, ki so bili na prireditvi in večer je minil v dobri družbi in s pesmijo. Brinke smo zakon.

MAJ

13. april
Intenzivne vaje. Res zelo intenzivne. Kot je bilo že zapisano, pripravljamo se na letni koncert in v mesecu maju gostujemo na Reki. Na začetku je obvezno na programu telovadba, ki ji sledi blagodejna masaža, ki je vedno prekratka, potem pa s kratkimi premori vadimo in vadimo, ves ljubi dan. Ampak uživamo. Rade smo skupaj in premori, ki jih sproži val smeha, so včasih kar moteči za našo Tino.

26. april
Še pomnimo – prireditev, ki jo vsako leto pripravi Združenje borcev za vrednote NOB Grosuplje v počastitev ustanovitve OF. Brinke smo kot prve zapele Zdravljico, potem pa Pozdravno pesem, Jutri gremo v napad, Našo vojsko ter čisto zadnjo točko na prireditvi Sonce ljubo. Jolanda, predsednica zbora se je tudi tokrat izkazala, pri sponzorju Vinski kleti Trost v Grosuplju je dobila nekaj vina, pripravila je narezke, povabile smo goste, ki so bili na prireditvi in večer je minil v dobri družbi in s pesmijo. Brinke smo zakon.

JUNIJ

7. junij
Nastop v Festivalni dvorani  v  Ljubljani, v soboto ob 19.00 uri,  na povabilo IPE. Sodelovale smo v kulturnem programu njihovega srečanja. Pri vstopu na prizorišče smo onemele, vse je bilo pripravljeno za imenitne goste, mize so bile pripravljene povabljence, tudi me smo imele svojo z napisom Brinke. Zdelo se nam je nadvse imenitno in spraševale smo se ali bomo sploh znale uporabljati ves pribor, ki je bil na mizi. Na konferenci so bili povabljeni tudi gosti iz vse Evrope in srce nam je začelo hitreje biti ob misli, da bi ne opravile svoje vloge tako kot pričakujejo od nas. Ko so povabljenci nekaj minut pred sedmo že začeli prihajati, je bilo moč opaziti tudi nekaj znanih obrazov iz Grosuplja, manjkal ni niti župan Jankovič in nekdanja županja Vika Potočnik, ki nas je posebej pozdravila in se spomnila našega gostovanja v teh prostorih na Partizanski pesmi pred dvema letoma. No, tudi letos bomo gostje te prireditve. Naj zapišem, da potem na večerji nismo imele težav s priborom, vse pa je bilo resnično popolno in nepozabno.

Naša sezona se počasi zaključuje. Naša zadnja zgodba: gostovanje na Hrvaškem, na otoku Krku.

21. junij
Naša Jolanda je praktično že od našega koncerta naprej opravljala razgovore za naša gostovanja na Hrvaškem. Sedaj, ko smo na Reki že bile, je bil pred nami največji projekt: gostovanje v Omišlju. Predviden je bil tudi koncert v Njivicah, vendar je bil zadnji trenutek odpovedan zaradi druge prireditve, ki je tam potekala. Petek 21. v popoldanskem času, v peklenski vročini smo se z avtomobili podale na pot. Blanka, Vesna, Urša, Biserki, Ivica, Vidka, Marinka in Tina. Jolanda pa nas je pričakala na glavnem trgu v Omišlju in poskrbela, da smo se ob prihodu nastanile in osvežile pred večernim nastopom. Še vedno je bilo zelo vroče, tudi prha ni pomagala, počasi smo se odpravile na prireditveni prostor, poslušalci so se že zbirali, zbori tudi, med njimi smo opazile kar nekaj znanih obrazov, ki smo jih spoznale na gostovanju na Reki. Pozdravili smo se kot stari znanci, nekdo pa je pripomnil, da nastopamo več na Hrvaškem kot pa v Sloveniji. Vsak nastopajoči zbor je zapel po tri pesmi, me,  gostje,  pa smo pripravile štiri.  Zelo so bili navdušeni nad našim petjem, s katerim smo nato nadaljevale tudi v bližnjem gostinskem lokalu, kamor smo bili vsi zbori povabljeni na   večerjo. Tam se je pelo in plesalo pozno v noč. In nadaljevalo se je tudi potem, ko smo prišle k Jolandi na prenočevanje tja do zgodnjih jutranjih ur. Le naša mlada mamica Blanka je izredno težko prenašala ločitev od svojih otrok in moža in seveda Vesna, njena sestra, prav tako. Ampak naše gostovanje je bilo potrebno zaključiti in pred nami je bil koncert v hotelu Adriatic v Omišlju. Punce, spat, da bodo v soboto glave bistre in glasovi čisti. Prekrasno sobotno jutro. Kot nalašč za kopanje in osvežitev v morju. Sonce, morje, vročina in kopanje. Tako se je začel sobotni dan. Razen mene in Jolande, so Brinke kot sirene žvrgolele v morju, njihovo ubrano petje je odmevalo ob morski obali, kopalci pa so strmeli in se čudili in ni čudno, da se je v Omišlju govorilo samo o Brinkah in tema o vključitvi Hrvaške v Evropsko unijo je bila postranskega pomena. Kopalne urice pa so se nesrečno končale za našo Tino, ki je nesrečno padla in se pri tem zelo močno udarila, ko je lovila ravnotežje, da bi ublažila nesrečen padec. Ja, kar grdo je bilo videti, pa tudi neznosno jo je moralo boleti, čeprav nas je prepričevala, da je vse v redu in da bo bolje. Jolanda je pripravila odlično kosilo, rižoto iz zelenjave in veliko zelene solate. Plavalke je bilo treba nahraniti, saj jih je morska voda izčrpala, zadnje atome moči pa pobralo vzpenjanje od obale do Jolandinega domovanja. Tina je zato priporočala počitek in ob 18. uri odhod proti hotelu. Meščani so nas prijazno pozdravljali, ko smo se odpravile do hiše naše gostiteljice gospe Ani, predsednici Kulturnega društva Omišalj. Prijazna gospa Ani nas nam je odprla vrata svojega domovanja, me pa smo ji zapele Ružo crveno in ko smo na njenem obrazu zagledale solze, smo tudi me komaj odpele do konca. Skozi zaveso solza smo iz njene terase komaj uspele prepoznati bližnjo Reko in prekrasno plažo. Gospa Ani je šla z nami do hotela in že takoj ob prihodu smo opazile veliko gostov, ki so ravno takrat prihajali na večerjo. Bili so od vsepovsod. Začele smo peti v preddverju tega hotela, potem pa smo se preselile na teraso in tam se je odvijal ves koncert. Nekatere pesmi smo morale zapeti večkrat, poslušalo nas je tudi zaposleno osebje in počutile smo se božansko. To je poseben občutek. Ob obali smo se počasi odpravile proti našemu domovanju, se vsake toliko ustavile in zapele nekaj živahnih pesmic, ki smo jih ta večer že neštetokrat zapele, pa je bilo vsakokrat, kot bi pele prvič. Pot do doma je bila zato dolga, me pa smo kar pele in pele. Pred enim izmed lokalov je do nas pristopila prijazna lastnica, nas povabila k mizi, kjer je pisalo: rezervirano, prinesla bokal vina rdečega, pa bokal vina belega, pa še pice. Tako podprte smo potem imele še en koncert na trgu Omišlja malo pred polnočjo, saj so meščani kar čakali, da bomo zapele in bilo je nemogoče, da tega ne bi storile. Zato smo prišle. Tega gostovanja prav gotovo ne bomo pozabile. Kakor tudi ne gostoljubnosti, ki smo je bile deležne prav na vsakem koraku. Hvala Jolandi, hvala gospe Ani, hvala Omišlju in njihovim meščanom. Kako smo se Brinke povezale v teh dneh, ki smo jih preživele skupaj, pa je zgodba zase. Slovo je bilo težko in ganljivo, pogrešale bomo druga drugo tja do jeseni. Ampak, saj imamo še elektronsko pošto, ki nas bo povezovala. Zbogom, Brinke. Uživajte v poletju.

 AVGUST

23. avgust
Tina je sporočila: Brinke pridite na vajo v petek zvečer, da preverimo ali je ostalo še kaj pevske kondicije po norem gostovanju v juniju. Prišle smo skoraj vse na vajo in več kot očitno je bilo, da so bile počitnice predolge, veselile smo se ponovnega snidenja, Tina se je potrudila, da smo se končno umirile in uglasile, sicer ni bila preveč zadovoljna, ampak zaključile smo ob obloženi mizi, za kar je poskrbela naša Urša, ki je v poletni odsotnosti praznovala rojstni dan.

24. avgust
Gostovanje v Črenšovcih, na povabilo ljudskih pevk upokojenk Kulturno turističnega društva Črenšovci in gospe Ane Peterka, mame Borisa Peterke, direktorja lokalne radijske postaje Zeleni val, članice ljudskih pevk. Kar nekaj več prostora je potrebno nameniti temu nepozabnemu dogodku. To je bil dan, ki ne bo šel v pozabo. Deževna sobota ni skalila našega razpoloženja, ko smo se zjutraj odpravile na dolgo pot proti severnovzhodnem delu Slovenije, v Prekmurje, v občino Črenšovci. Proti pokrajini, za katero pravijo, da se tam čas ustavi in sonce prav prijazno sije. Brinke se znamo zabavati, vesele smo, kadar smo skupaj in pot, ki je bila pred nami, se nam ni zdela tako oddaljena, čas na avtobusu je hitro minil, bilo je zabavno, ko smo malo skrenili s poti, potem pa nas je Tamara, ki nas je že čakala v Črenšovcih, pripeljala do cilja, na Jenamena fest. Tu so nas pričakale  gostoljubne gostiteljice ter predsednica njihovega Kulturno-turističnega društva gospa Andreja Sever. Sodelovale smo v kulturnem programu jenamena upokojencev Črenšovci z njihovimi ljudskimi pevkami ter folklorno skupino. Bilo je res prisrčno, poslušalce smo navdušile s svojim petjem, nagradili so nas z aplavzom, ki mu ni bilo konca. Tako prisrčnih in toplih ljudi ne najdeš zlepa, vse popoldne tja do poznega večera smo „gučale“ z njimi, pogostili so nas z njihovimi specialitetami, temu je sledilo zapisovanje receptov, saj je treba preizkusiti kako to uspe Brinkam (vsaj nekaterim, ki so izjemne kuharice).Mislim, da smo se Brinke kar lepo predstavile, Prekmurcem smo na svoj način predstavile še Grosuplje in ugotovile, da so ga nekateri že obiskali in ga poznali. Gostiteljem smo prenesle idejo o pobratenju mesta Grosuplje in občine Črenšovci. Oče te ideje je prav Boris Peterka, kasneje je naša predsednica Jolanda o tem govorila tudi z županom občine Črenšovci, gospodom Antonom Ternarjem,  ki je bil tudi zelo navdušen nad idejo o pobratenju, kakor tudi nad našim petjem.  Brinke se bomo potrudile, da se ta ideja uresniči,  s prvimi razgovori na to temo pa bo začel prav Boris Peterka. Posebej je potrebno omeniti, da smo na to dolgo pot proti Prekmurju povabile tudi Jožeta Kendo, našega sponzorja in prijatelja ter njegovo ženo, ki je tudi v Črenšovcih naše gostitelje obdaril s svojo „beriško“, znamenitim brinjevcem, s katerim posega po najvišjih priznanjih v tujini. Potem je sledilo tudi poročanje neposredno v eter radia Zeleni val o našem gostovanju, Tina je zelo lepo predstavila naše poslanstvo tu v Črenšovcih, sledila pa je tudi čestitka direktorju Peterki za rojstni dan z Ružo crveno. Tudi njegova mama mu je čestitala za praznik in to je bilo res ganljivo, zaključilo se je s smrkanjem in brisanjem solza. Naš obisk na jenameni v Črenšovcih se je končal s pesmijo ljudskih pevk upokojenk. Ana Peterka nas je na pot pospremila z okusno orehovo torto, ki se je kar topila v ustih. Jenamena, res je bilo lepo, nepozabno.

SEPTEMBER

7. september
Brinke v Kamniku. Povabljene smo bile na Kamniški festival, na 43. dneve narodnih noš in oblačilne dediščine, že drugič se nam je ponudila možnost sodelovati na tej množični prireditvi. Odprtje festivala je bilo že v petek, me pa smo nastopale s svojim 2-urnim programom na enem izmed treh odrov. Čisto razumljivo je, da je bil glavni oder rezerviran za izvajalce narodnozabavne glasbe, Brinke pa smo se čisto dobro počutile v zavetju gostišča Veronika v središču Kamnika. Od 15. do 17.00 ure smo se predstavile obiskovalcem Kamnika. Deležne smo bile skromne pogostitve, naša Ivica, Kamničanka, kot je bilo že velikokrat omenjeno, pa je izvrstna gostiteljica in tudi tokrat nas je razvajala z izjemnim jabolčnim zavitkom. Brinke se imamo vedno zelo lepo, kadar smo skupaj, znamo se zabavati in vsak trenutek, ki ga preživimo skupaj, nam je dragocen.

11. in 25. september vaje, vaje, resno in trdo delo se nadaljuje.

 

OKTOBER

Kot smo že navajene, vadimo in vadimo. Pred nami pa v tem mesecu tudi že nastop.

19. oktober
Nastop v Ljubljani na Viču, na odkritju spominske plošče hraniteljem orožja posebne enote milice. Za nastop je Tina pripravila nekaj iz našega železnega repertoarja: Tam kjer teče bistra Zila, Kaj ti je deklica in Pojdem na ravno polje. Lepo smo se predstavile. Organizatorji (policisti) pa so nas itak že posvojili in letos smo bile že trikrat povabljene, da smo bile gostje v kulturnem programu in zelo  rade se odzovemo njihovemu povabilu.

NOVEMBER

6. november

Vaje in pridobitev skupine: nova prva altistka Brigita Spitzer iz Ljubljane, prijazna, vendar malo plašna se mi zdi. Jo bomo že toliko časa obdelovale, da bo postala prava Brinka.

10. november
Nastop na Martinovo nedeljo v Pamečah pri Slovenj Gradcu, na povabilo Kulturnega društva Pameče. Bilo je živahno, poskočno, celo pete so nas nekoliko zasrbele, lepo smo se predstavile Korošcem z »Majolčico, Trskom in Popotnikom.« Okušale smo njihovo mlado vino, potem pa smo nas še pogostili. Zelo nam je bilo žal, da se z gostitelji in nastopajočimi nismo mogle družiti, pot nazaj je bila dolga, vreme

15. november
Naši kolegi iz društva Šentjurski oktet so nas povabili, da smo gostje na njihovem letnem koncertu. Seveda smo bile zelo vesele njihovega povabila in prepričana sem, da smo s šopkom koroških ljudskih pesmi dostojno zastopale barve našega društva. Šentjurski fantje so pripravili prekrasen koncert, napolnili so dvorano družbenega doma, zbrani so bili vsi, ki imajo radi zborovsko petje. Obeležili so 5-obletnico svojega delovanja in ves čas je z njimi zborovodja Tomaž Tozon, ki ni skrival svojega zadovoljstva. Tudi Brinke smo bile res počaščene, da smo lahko ta izjemni dogodek delile z njimi. Bile pa smo deležne tudi hudomušnega pogleda naše Tine, ki nam je po koncertu zabičala: »Punce, naslednje leto, na naši 5-obletnici, brez not!«

16. november
Že drugi nastop na Partizanski pesmi v Festivalni dvorani v Ljubljani. Predstavile smo se z Naša vojska, Smrt v Brdih in Jutri gremo v napad, na harmoniki nas je spremljal Luka Žitnik. To je prav poseben dogodek v Ljubljani, ves večer je bil prežet s partizansko pesmijo.

Po nastopu smo se s »Šentjurci«, ki so tudi sodelovali,  na prireditvi, odpeljale nazaj v Grosuplje. Fantje so nas povabili v grosupeljsko domačo gostilno, da bi se nam oddolžili za naše sodelovanje na njihovem koncertu. Ni nas bili treba preveč nagovarjati, rade smo prišle v njihovo družbo, Klepetali smo, jedli in kaj drugega  kot prepevali. Hvala, dragi naši kolegi, za prijeten večer.

 

Še dvakrat smo imeli vaje in novembra je bilo konec, imamo sicer še en nastop 3. decembra v Kulturnem domu v Grosuplju ob 40-letnici ZKD Grosuplje, kjer se bomo predstavile s Sonce ljubo, po nastopu pa odhitimo na vaje, kajti pripravljamo se na velik kulturni dogodek v mesecu februarju 2014, pa na revijo pevskih zborov in seveda na naš 5. letni koncert. Vse bo zapisano v naši kroniki.

 

Nazaj na kroniko